Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Revija_PIL_amb.

Nasilje med vrstniki

Pisala nam je Ginny. O nasilju sošolca. Žal njeno pismo ni edino te vrste, zato smo se odločili, da bomo o nasilju spregovorili v tokratni temi meseca.

Žal je govoriti o nasilju danes že nekaj običajnega. Čeprav se o raznih oblikah nasilja veliko piše tudi v drugih medijih ali pa govori po televiziji in družabnih omrežjih, pa nasilja ni manj, temveč več.

Razlogov je veliko. Gotovo pa je za povečanje kriv naš način življenja, ki ga prilagajamo družbi, v kateri živimo. Odtujenost, pomanjkanje strpnosti, tekmovalnost, hlastanje za denarjem in dobičkom, pa tudi revščina in boj za preživetje imajo velik vpliv. Zadnje čase narašča spletno nasilje, kot poseben pojav današnjega časa. Pil ima premalo strani, da bi se tehtno razpisali o vzrokih. Ampak dajmo si za začetek razjasniti, kaj nasilje sploh je, ker ga marsikdo marsikdaj zelo podcenjuje in jemlje kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar pač je bilo in je, in se ne da nič ukreniti.

 

Oblike trpinčenja

Med vrstnikih o nasilju govorimo tudi z besedo trpinčenje. Trpinčenje je oblika nasilja, kjer je žrtev podvržena namernim grožnjam ali pa je zaradi pritiskov drugih v nenehni stiski. Gre za pojave, ki bi jih lahko razvrstili od nedolžnega izzivanja, poniževanja pa do hujših obračunavanj ali napadov. Če pojav trpinčenja pogledamo bolj podrobno, ga lahko razvrstimo v več oblik: 

  • besedno – mučitelji skušajo svoje žrtve prizadeti z besedami,
  • telesno – na primer porivanje, pretepanje, brcanje, boksanje in podobno,
  • socialno – tiho nasilje, kjer gre za izključitev iz družbe, vrstniki žrtvi obrnejo hrbet, se brez pojasnila ne družijo več z njo, ji s svojim vedenjem skušajo vzbuditi slab občutek,
  • psihično – posmehovanje ali norčevanje zaradi drugačnosti, na primer zaradi videza, telesnih posebnosti, načina obnašanja, pripadnosti drugi kulturi ali kakšnih drugih razlogov, obkladanje z žaljivimi vzdevki.

 

Socialno in psihično trpinčenje sta na prvi pogled milejši obliki nasilja, vendar pa celo bolj nevarni, saj sta manj vidni, a sistematični, dolgotrajni in ne dopuščata obrambe. Povzročata hujše posledice, ker ju je težje prepoznati in se učinkovito odzvati. 

 

Za otroke in najstnike je vsaka oblika nasilja hudo ogrožajoča. Vsi, ki doživljajo vrstniško nasilje, so prestrašeni in zaskrbljeni, mnogi izgubijo zaupanje tako v odrasle, ki jim ne pomagajo, kot v šolo, ki ni dovolj varen prostor. Nasilje pusti posledice pri vsakem človeku, čeprav se nanj različno odzovemo. Običajno nas izkušnja z nasiljem nauči, da se močnejšemu uklonimo, da je slabo pokazati čustva strahu ali bolečine in da so pred nasiljem varni le tisti, ki so sami nasilni do drugih in uživajo njihovo strahospoštovanje. Vendar pa tak odnos do nasilja povzroči več škode kot koristi.

 

Je nasilje res »normalen« del odraščanja?

Nekatere oblike ne preveč prijetnega merjenja moči so obstajale že od nekdaj in že naši starši so nas učili strategij, kako naj se uspešno upremo nasilnim situacijam. Še danes velja eno od pravil »udari nazaj«, ki pa ni vedno učinkovito. Prav tako je »pusti me pri miru« lahko reči, na žalost pa to pogosto ne zaleže kaj dosti. Če gre namreč za pravo ustrahovanje, so po navadi žrtve tisti, ki so šibkejši ali kako drugače nemočni in se ne znajo postaviti zase. Načini samoobrambe so precej odvisni od osebnosti posameznika. In vsi žal na tem področju nismo dobro opremljeni.

Zdi se, da predvsem odrasli velikokrat ne znamo dobro ločiti, kdaj je zbadanje, poniževanje, ravsanje ali kakšno drugo »merjenje moči« še tisto, kar sodi v normalno odraščanje, in kdaj gre za nasilje, ko je treba ukrepati. 

 

Nekateri odrasli, celo nekateri vzgojitelji,  učitelji ali tisti, ki delajo v pedagoškem poklicu, še vedno mislijo, da so šikaniranje, ustrahovanje, izsiljevanje, grožnje ali  fizično nasilje vedno bili in bodo in so pač sestavni del odraščanja.

 

Tako predolgo puščajo stvarem, da gredo svojo pot, saj naj bi se otroci in mladi na ta način utrjevali in krepili za življenje. Vendar pa današnje oblike nasilja med odraščajočimi že dolgo nimajo ničesar skupnega z običajnim merjenjem moči. Dejstvo je namreč, da takšne oblike nasilja v sodobni družbi naraščajo, da živimo življenje, ki žal spodbuja nasilno vedenje, in da si pred temi pojavi ni dobro zatiskati oči.

Ustavljanje nasilja je dolžnost odraslih, za otroke in najstnike je to prezahtevna naloga, saj imajo premalo znanja in izkušenj, da bi nasilje ustavili sami. Še odrasli se pogosto sprašujemo, kako naj se nasilja lotimo, da ga bomo preprečili in da ne bo škoda še večja. 

 

In kdo so  mladi  nasilneži?

Zanimivo je, da so takšni otroci ali mladostniki pogosto zelo negotovi vase, nezadovoljni sami s seboj, večkrat ponižani in nimajo občutka lastne vrednosti. Velikokrat prihajajo iz družin, kjer je prisotno nasilje ali prevladujejo drugačne težave. Občutek imajo, da so nekakšen izmeček družbe, svojih sposobnosti se ne zavedajo ali celo mislijo, da se jim nič ne izplača, saj niso sposobni zadovoljiti zahtev šole in družbe. Pogosto tudi niso uspešni v šoli. 

 

K nasilju se praviloma zatekajo zato, ker bi radi pridobili potrebno pozornost in opozorili nase. Z nasiljem poskušajo pregnati občutja nemoči in neuspešnosti. 

 

Jezo zaradi lastnih težav tako velikokrat stresejo na druge.

So pa tudi takšni, ki so sebični, razvajeni in hočejo, da je vedno vse po njihovo. Nekateri se nasilni skupini pridružijo, ker so sami trpinčeni ali pa nimajo prijateljev, so osamljeni in želijo, da jih drugi vidijo kot junake. Veliko »mučiteljev« tudi uživa v občutku, da so pomembni. Za večino pa velja, da ne vedo zares, kako grozno se počuti žrtev.

Pri takšnem otroku ali mladostniku samo s kaznovanjem za storjena dejanja ne bomo opravili vsega. Takšen otrok potrebuje pomoč strokovnjakov, pomoč pa potrebuje tudi njegova družina. Če le kritiziramo njihovo osebnost, še utrjujemo negativno identiteto »nasilneža«. 

 

Seveda pa mora imeti nasilno vedenje nujno negativne posledice za storilca, da v prihodnosti ne bo več videl koristi svojih nasilnih dejanj.

 

In kdo so po navadi žrtve?

Kot je bilo že rečeno, so to tisti otroci ali najstniki, ki so šibkejši, ki se ne znajo dovolj dobro postaviti zase ali pa so na kakršenkoli način »drugačni« in so tako najlažji objekt izživljanja. »Drugačnost« lahko pomeni mnogo stvari: lahko gre za čisto telesne značilnosti kot štrleča ušesa, majhnost, debelost ali suhost, invalidnost ali pa osebnostne značilnosti in inteligenco, pri čemer je tarča posmeha lahko tudi nadarjenost in izrazita inteligentnost. Mnogokrat so žrtve pripadniki drugih narodov in kultur ali celo priseljenci iz drugih koncev države.

 

Žrtve trpinčenja potrebujejo podporo. Naloga odraslih je, da jih razbremenimo občutkov sramu, krivde in strahu. 

 

Mnoge najstnike je sram pripovedovati o svojih izkušnjah, saj so prepričani, da jih odrasli ne bodo razumeli ali pa bodo celo razočarani nad njimi. Zdi se jim, da je biti žrtev nasilja velik neuspeh, da ne znajo poskrbeti zase – preprosto, da so reve.  

 

Kaj lahko storijo starši in šola?

Ni vedno lahko priznati, da te v šoli trpinčijo, izsiljujejo ali ti grozijo. Je pa veliko lažje, če se o tem odkrito pogovarjamo – v šoli in doma. Če smo kot starši in učitelji dovolj odprti, da si za otroka in pogovor vzamemo čas, da mu pazljivo prisluhnemo, kadar nam želi kaj sporočiti, da  zaznamo spremembe v njegovem obnašanju in znamo opaziti, kdaj je v stiski, bomo nasilje še pravočasno ustavili ali pa vsaj dovolj hitro pomagali žrtvi in ne nazadnje tudi nasilnežu.

V šoli je zelo pomembno, koliko pozornosti vodstvo in učiteljski zbor namenjata vzdušju, klimi na šoli. Če prevladuje izrazito tekmovalno vzdušje in se od učencev zahteva poslušnost in podrejenost, če se ne išče posamičnih rešitev, se ustvarja  več napetosti. Tudi nejasne meje, zahteve in slabo uresničevanje dogovorov lahko povzročijo napetosti, te pa sprožajo več konfliktov med učitelji in učenci, pa tudi med učenci samimi.

Na preprečevanje nasilja v šoli zelo neposredno vpliva pripravljenost učiteljev in drugih zaposlenih, da jasno obravnavajo VSAKO obliko nasilja. Pri tem je doslednost zelo pomembna. Znano je, da ima šola, ki dopušča nasilje, tega pojava več. Pogovori o medsebojnih odnosih, o nenasilnem reševanju problemov pa tudi o tem, kako se postaviti zase, so lahko dobra popotnica za življenje. Za takšne pogovore ne bi nikoli smelo zmanjkati časa. 

 

Če je šola na vse to pripravljena in če tudi sicer vlada zdravo vzdušje, otrokom ne bo težko odgovoriti na vprašanje, kdaj je to, kar so zaupali odraslemu, tožarjenje in kdaj ne.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji > 

Pil_03_naslovnica
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu